Umetnost zavijanja z očmi

“Sleci se.”

Njegov globok glas me najprej preseneti. Nisem ga še pričakovala, tako tiho je vstopil, sploh pa si nisem predstavljala, da ima tako globok glas. Prvič ga slišim, njegov glas je zame nov. Pomislim, lep ton. Kaže mi hrbet, opazim, da ni preveč visok, ampak, kako naj rečem, povprečen, malo višji od mene. V obraz ga ne vidim, ne vem, kaj skriva za tem žametnim glasom. Naj se kar slečem? Mogoče pa je pričakoval, da bom že naga? Nerodno se prestopam z noge na nogo, gledam, kje naj se slečem, stopim do stola v kotu sobe, nič priročnejšega ne vidim, obrnem mu hrbet in se začnem slačiti. Ko slečem jakno in jo pustim viseti na naslonjalu stola, čutim, kako me nekaj v hrbtenici močno zategne. V hipu postanem vsa trda in ne morem se izogniti občutku, da me gleda medtem, ko se slačim. Vem, da je samo slutnja, ne upam se obrniti in se srečati z njegovim pogledom. Preveč mi je nerodno.

Odpnem gumb na hlačah, te same padejo na tla in šele takrat ugotovim, da imam oblečene najlonske dokolenke. Poznamo to, kajne, najlonke do kolen? Sicer so navadne, le  patent se konča malo pod kolenom. Take nosijo samo stare mame in gospe v menopavzi, ker jim je non stop vroče. Pa jaz. Fukkilerce.

Hitro si jih zrolam do stopal, upam, da tip ni videl te sramote, in jih skupaj s čevlji brcnem pod stol. Odpnem si še bluzo in zdaj stojim v tisti sobi v navadnih belih bombažnih spodnjicah, niso čisto retro, niso pa tudi čisto in. Spredaj, pod popkom, sramežljivo kuka mala bela satenasta pentljica. Beli čipkasti modrček je tudi že videl lepše čase, tudi njega naglo odložim na stol, poleg hlač. Prekrijem si prsi z rokami, zdaj sem samo še v spodnjicah, in se obrnem k njemu. Tip stoji sredi sobe, na sebi ima navadno sprano belo majico s kratkimi rokavi, pod tenkim blagom opazim napete ramenske mišice, ki komaj čakajo, da se znebijo tkanine, ki jih oklepa. Na njegovem obrazu najprej zagledam gosto, rjavo, lepo pristriženo bradico, prepredeno s sivimi dlakami izkušenj, moja kolena takoj postanejo mehka.

Moške brade so nevarne za ženske enako kot kozarec tekile. S tebe takoj začnejo padati obleke in namesto kolen dobiš dve porciji pudinga. Z eno roko je naslonjen na elegantno belo usnjeno mizo, z drugo si popravlja drobna kvadratasta očala na ozkem in nekje na sredi preklanem nosu ter gleda naravnost vame.

“Tudi hlačke,” reče zdaj in s prstom pomiga proti drobni pentljici, ki se kar zastrese od vznemirjenja. Z levo roko si še vedno pokrivam dojki, ki radovedno kukata skozi moje razprte prste, z drugo si nerodno vlačim spodnjice proti kolenom, ki se še kar mehčajo in ne sodelujejo pri aktivnosti. V obraz mi butne rdečica, postane mi vroče, še bolj, ko začutim, da se mi bradavički nehote postavljata pokonci. Tip mirno opazuje moje zvijajoče slačenje. Nazadnje sem tako migala z ritko, ko je doma na stranišču zmanjkalo toaletnega papirja.

Hlačke s kolen potegnem na tla z nožnimi prsti in zdaj pred njim stojim naga, če ne štejem navala rdečice, ki se mi z obraza širi na vrat, dojke, vročino čutim tudi na trebuhu. Z eno roko zakrivam joške, kar ni enostavna zadeva, če nosiš košarico D, z drugo poskušam pokriti poraslo mednožje. “Zakaj se nisi pobrila, krava ena!!” se zadere glas v moji glavi. “Ne vem, nimam pojma, pozabila sem ...” odvrnem glasu in ga s hitrim pomežikom obeh očes izklopim.

Tip z bradico me še vedno gleda, njegov obraz je brez izraza. Občutek imam, da se je v njegovih očeh, zdijo se rjave barve, nekaj poblisnilo. Morda pa je to samo odsev luči na njegovih očalih. Z roko nežno potreplja belo usnje in mi reče: “Kar sem gor. Naj ti ne bo nerodno, verjetno ni prvič, kaj?”